Opis predstave

Jane Austen, Jon Jory

PREVZETNOST IN PRISTRANOST (romantična komedija)

Režija: Zvone Šedlbauer

 

Režija: Zvone šedlbauer                                    

Scenografija: Ana Rahela Klopčič

Kostumografija: Marta Frelih

Asistent kostumografije: Bojan Vister

Koreografija: Janez Mejač

Izbor in montaža glasbe: Darja Hlavka Godina

 

Premiera: 3. december, 2008

Predstava traja 2 uri in 45 minut in ima 1 odmor.

 

Igrajo:

Elizabeth Bennet..........Ana Lampret

Fitzwilliam Darcy..........Mišo Mićić

g. Bennet..........Danijel šmon / Bojan Vister

ga. Bennet..........Tatjana Žagar

Jane Bennet..........Nina Cijan

Mary Bennet/ Charlote Lucas..........Sara Lucu

Kitty Bennet..........Maša Tkavc

Lydia Bennet..........Maja Jaklin

Charles Bingley/ Colonel Fitzwilliam..........Rok Bohinc

Caroline Bingley/ ga. Gardiner..........Jerica Majerhold Ostrovršnik

 g. Lucas/ William Collins/ g. Gardiner..........Grega Usenik

George Wickham/ gost..........Marko Ujc

Lady Catharine de Bourgh/ gospodinja/ gostja..........Tatjana Rebolj

Služabnik/ gost..........Jure Goričar

 

Zahvala:

POšTA SLOVENIJE

 

Nagrade:

MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti, 48. Linhartovo srečanje, september 2009

HARLEKIN za najboljšo predstavo 2008/2009, september 2009

HARLEKIN za najboljšo režijo 2008/2009, september 2009

HARLEKIN za najboljšo kostumografijo 2008/2009, september 2009

 

Ostali sodelavci:

Vodja predstave in rekviziterka: Majda Pamić

Oblikovalec maske in frizur: Danijel šmon

Maskerke: Katja Ogrin, Eva Ogrin, Lidija Omerzu, Urša Vrbančič, Nataša Vrenjak

Garderoba: Slava Brzin

Vodja teh. ekipe: Milenko Pavlović

Tonski tehnik: Jurij Toni

Lučni mojster: Boris Milanko

Izdelava in predelava kostumov: Vojka Gregorin, Mateja šušteršič, Vesna Vogrin, Bojan Vister

Izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec, Jaka Žilavec, Matjaž Vuk

Fotografije: Bor Slana

 

O predstavi:

Kot že nekaj let tudi v sezoni 08/09 šentjakobsko gledališče postavlja na oder uprizoritev maturitetnega branja. Tokrat je to z literarnega vidika najzanimivejši roman Prevzetnost in pristranost (1813) avtorice Jane Austen. Morda se iz skoraj 200 let oddaljene perspektive in po prvem površnem branju zdi, da zgodba o sestrah Bennet, ki jih mati želi na vsak način »prodati« v zakon najboljšemu ponudniku, ne bi mogla biti bolj anahronistična. Sveta, v katerem je poroka iz pridobitništva zapovedana družbena norma, pač že dolgo ni več. Zato bi nemara pričakovali, da si bo eden najvidnejših slovenskih režiserjev Zvone šedlbauer, ki se je podpisal pod uprizoritev, za svoj cilj postavil premik zgodbe v sodobnost. A izbor je prav nasproten: v Anglijo na prelomu iz 18. v 19. stoletje poskuša preseliti gledalca. Tako je predstava scensko, kostumografsko in koreografsko kolikor je le mogoče zvesta zgodovinskim dejstvom. Je torej srečanje z modo, pravili vedenja, glasbo in plesom nekega drugega časa. Kar pa seveda ne pomeni, da bo gledališko dogajanje le predstavitev muzejske zbirke z drugimi sredstvi. Lahkotna in ironije polna zgodba namreč začne hitro kazati vso svojo univerzalnost. Že v prvih taktih, ko mirno podeželsko življenje zmoti prihod bogatih in čednih gospodov Bingleya in Darcyja, gledalcu do podrobnostih razgali angleško aristokracijo, ki se utaplja v morju predsodkov, pa njeno plehkost, prevzetnost in snobizem. Takoj za tem pa v njih do vratu potisne še glavno junakinjo Elizabeth Bennet. Posledica tega je, da se namesto le ene pred nami začneta razpletati dve drami. Prva - pričakovana - je seveda boj Elizabeth z zunanjimi, družbenimi normami. Z njimi je namreč treba opraviti, če naj ima najstarejša izmed sester Bennet Jane, Elizabethina zaupnica, možnosti za srečno življenje. Ljubezen in poroka z mnogo premožnejšim gospodom Bingleyem je pač družbeno nesprejemljiva. Druga - manj opazna - je notranja drama Elizabeth. Njeni lastni predsodki jo namreč vodijo do zaničevanja sicer vase zaprtega, na videz vzvišenega in občasno oholega, a v resnici moralnega gospoda Darcyja. še več: zaradi njih malodane postane žrtev povzpetniškega lovca na dobre partije Georgeja Wickhama. Aktualnost teh dveh konfliktov zlahka opazimo. Drugi, notranji, je pravzaprav zgodba, ki označuje skoraj celotno evropsko pisanje. Brez kopanja po samem sebi ne bi bilo Hamleta, Fausta, Razkolnikova … Ne bi bilo niti Wertherja (Goethe) ter celotnega žanra sentimentalnega romana, ki ga Austenova učinkovito kritizira s pomočjo ironičnega sloga in komičnih zapletov. Enako ne zmanjka materiala niti za spopade posameznika z družbenimi normami. Tu lahko postrežemo kar z dejstvi iz življenjepisa Austenove. Leta 1797 so njeno srečno poroko z zaželenim gospodom preprečile družbene konvencije. Pet let kasneje je ponovno zaradi pritiska okolja skoraj končala v zakonu z neotesanim neumnežem. Razumljivost tovrstnih konfliktov ne glede na kraj in čas, v katerem se pojavljajo, je torej več kot dober razlog za postavitev drame v njeno naravno okolje - se pravi na angleško podeželje, med razkošne kostume, v plesne dvorane …

 

O avtorici:

Jane Austen (16. XII. 1775 - 18. VII. 1817) Življenje Življenjepis Jane Austen se v mnogih pogledih bere kot zgodba katerega njenih romanov. Rojena je v Steventonu kot najmlajša izmed osmih otrok (6 fantov, 2 dekleti). Vse življenje preživi v sproščeni, liberalni, intelektualno naravnani in tesno povezani družini angleškega nižjega plemstva. Že zgodaj je deležna za dekleta premožnejših slojev značilne, z umetnostjo močno zaznamovane izobrazbe, sestavljene iz ur francoščine, pisanja, vezenja, plesa, glasbe, tudi dramatike. Dve leti s sestro Cassandro preživi med Oxfordom in Southamptonom, nato pa leta 1785 še nekaj časa v internatu. Leta 1786 se vrne domov, kjer za njeno izobrazbo skrbijo oče ter brata James in Henry. Od takrat pa do smrti družine več ne zapusti. Med dogodke, ki jo pomembno zaznamujejo, sodijo prva in edina resna zaljubljenost. S Tomom Lefroyem preživi konec leta 1796 in začetek leta 1797 na družabnih dogodkih v Stevantonu. Odkrijeta medsebojno naklonjenost. Ko to odkrijejo še Lefroyevi starši, se zgodba nesrečno zaključi. Toma konec januarja 1797 pošljejo stran. Ker ne Jane ne Tom nimata dovolj premoženja, bi bila poroka zelo nepraktična. Tom tako nadaljuje kariero kot pravnik in Jane ga ne vidi nikoli več. Naslednji pomemben premik selitev je leta 1800 z družino v Bath, enega od centrov družabnega dogajanja takratne Anglije, ki dobro dene njenim bratom in sestram, za Austenovo pa pomeni zastoj, saj v tem času le popravlja že napisane romane, ne uspe pa ji ustvariti ničesar novega. Leta 1802 jo za poroko zaprosi Harris Bigg-Wither, dedič velikega posestva blizu nekdanjega doma Austenovih. Ker bi s poroko rešila veliko eksistenčnih vprašanj svojih bratov, sestre in matere, Austenova v poroko privoli. A že naslednje jutro si premisli. Harris je robat, neprivlačen, dolgočasen in neotesan moški. Posledice zavrnitve se v vsem obsegu pokažejo leta 1805, ko Austenovi umre oče. Predvsem ženski del družine, mati, sestra Cassandra in Jane, se srečajo z resnimi finančnimi težavami. Premoščajo jih s krajšimi najemi v Bathu, leta 1806 nekaj časa živijo pri bratu Franku v Southamptonu, kasneje pa si pomagajo z daljšimi obiski sorodnikov. Dolgoročno se jim uspe ustaliti šele leta 1809, ko se nastanijo na majhnem posestvu brata Edvarda v Chawtonu. Tu Austenova živi skoraj do svoje smrti. To je tudi najbolj produktivno obdobje in čas, ko njeni romani začnejo izhajati. Umre v Winchestru, kamor jo pred smrtjo pripeljejo na zdravljenje.

 

Delo 1786 - 1793 Juvenilia I., II., III. Dokončani romani Razsodnost in rahločutnost (1811, prevedeno v slovenščino) Prevzetnost in pristranost (1813, prevedeno v slovenščino) Mansfield Park (1814) Emma (1815, prevedeno v slovenščino) Northanger Abbey (1817, posthumno) Persuasion (1817, posthumno) Nedokončani romani Lady Susan The Watsons Sanditon Jane Austen začne pisati pri enajstih. Od leta 1786 do leta 1793 napiše 29 besedil različnih dolžin, ki po njeni smrti z naslovom Juvenilia izidejo v treh zvezkih. V teh najstniških delih je že mogoče zaznati nastavke ironije in komike, ki bosta značilni za poznejša dela. Predvsem pa so vihrava in anarhična. Sledi obdobje prvega resnejšega spogledovanja z romanom. V letih od 1893 do 1795 tako napiše kratek roman v pismih Lady Susan - zgodbo o spolno osveščeni, emancipirani ženski, ki s spretnimi manevri »požira« plehke moške. Čeprav je to prvo delo, katerega pravice za objavo ji uspe prodati (leta 1797 za 10 funtov londonskemu založniku Benjaminu Crosbyju), izida ne dočaka. V obdobju do selitve v Bath nastaneta še osnutek romana v pismih Elinor and Marianne in ter roman First impressions, potem pa sledi ustvarjalni zastoj, ki ga prekine šele stalna nastanitev v Chowtonu. Tu Elinor and Marianne iz pisemske oblike predela v tretjeosebno pripoved Razsodnost in rahločutnost, sploh prvi objavljeni roman. Po zelo spodbudnih kritikah ga v letu in pol razproda, s prihodki pa financira izid Prevzetnosti in pristranosti (predelava First impressions). Zaradi velikega zanimanja ga že po polovici leta ponatisnejo. V letu 1814 sledi še izid Mansfield park, ki je med širšim bralstvom odlično sprejet, čeprav ga kritiki spregledajo. Leto kasneje kot zadnji roman pred smrtjo izide še Emma. Decembra leta 1817 sestra Cassandra in brat Henry poskrbita za izdajo še dveh končanih romanov Persuasion in Northanger Abbey. Skupaj torej 6 končanih del (3 nedokončana), ki so vsa po vrsti kritika sentimentalnih romanov*, napisanih v začetku 18. stoletja. Njihove junake, ki se smrtno resno in v nedogled ukvarjajo s pomembnostjo lastnega trpljenja, Austenova obdela z ironijo in jih postavi v že skoraj komične zaplete. Predvsem pa jih s pomočjo izjemnega občutka za tretjeosebno pripoved in odvisni govor strese iz romantičnih »pravljic« nazaj na tla in jih neredi resnične. Prav to - ob motivih, ki se ves čas ukvarjajo z odvisnostjo ženske od zakonskega stana, s katerim si ne glede na poreklo edinole lahko zagotovi socialno in ekonomsko varnost - Austinovo postavlja v družbo najbolj branih in cenjenih avtorjev. *Kot primer sentimentalnega romana nekateri kritiki navajajo Trpljenje mladega Wertherja J. W. Goetheja.

 

O režiserju:

Zvone šedlbauer, režiser, igralec, umetniški vodja, direktor, pedagog, se po desetih letih znova vrača v šentjakobsko gledališče. Med številnimi in odmevnimi priznanji in nagradami naj na hitro omenimo vsaj študentsko Prešernovo nagrado (1966), trikratno Borštnikovo diplomo za režiji (1978, 1983, 1985), izredno Sterijino nagrado za rezultate v iskanju izvirnih režijskih rešitev (1981), nagrado Prešernovega sklada (1977) in (ne) nazadnje, naziv žlahtnega režiserja na Dnevih komedije v Celju (2007).

Galerije slik za to predstavo