Opis predstave

HAMLET V PIKANTNI OMAKI (komedija)

Režija: Janez Starina

Avtor: Aldo Nicolaj

Režija: Janez Starina

Asistentka režije: Kaja Tokuhisa

Prevod: Ace Mermolja

Kostumografija: Katja Komljanec Kortnik

Asistent kostumografije: Bojan Vister

Scenografija: Tatjana Koritnik

Glasba: Mirko Vuksanović

 

Premiera: 18. oktober 2008

 

Igrajo:

Kuhar Froogy.............Srečko Kermavner

Kuharica Caty..........Silvija Jovanović

Inge..........Tjaša Valentinčič

Hamlet..........Mario Dragojević

Horatio..........David Dolamič

Laert..........Grega Rogelj

Kraljica Gertruda..........Lili Bačer Kermavner

Služabnik..........Kajetan Bajt

Služabnik..........Dragan Remškar

Kralj Klavdij..........Aleš Kočevar

Helios..........Marko Skok

Ofelija..........Karin Zakrajšek / Nina Franko

 

Ostali sodelavci:

Vodja predstave in rekviziterka: Tanja Skrbinšek

Oblikovalka maske: Urša Vrbančič

Maskerke: Lidija Omerzu, Katja Ogrin, Eva Ogrin

Garderoba:Slava Brzin

Vodja teh. ekipe: Milenko Pavlović

Tonski teh.: Matjaž Ugovšek

Lučni mojster: Boris Milanko

Izdelava in predelava kostumov: Bojan Vister, Katja Komljanec Koritnik

Izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Fotografije: Lenart

 

O PREDSTAVI

Domet Hamleta, zgodbe mitoloških razsežnosti, se kaže v celi vrsti interpretacij, ki jim čas ne le ne more do živega, ampak jih kvečjemu množi. Tako je spektakularno kraljevsko dramo hitro mogoče spremeniti v komorno družinsko tragedijo, v kriminalko, v simultanko genialnega in hkrati paranoičnega uma, z nekaj freudovskimi prijemi pa tudi v spodletelega Ojdipa, ki mu ne uspe zasesti prestola in se poročiti z materjo. Za vse obstaja v besedilu povsem dovolj »gradiva«.

še najmanj ga je najbrž za branje, ki ga izbere Aldo Nicolaj; namreč, da je celoten dvor in z njim Hamlet žrtev nesposobnosti ali zarote državnih uslužbencev. Zato Nicolaj dramo napiše na novo. Pri izbiri uradnikov, ki jim v roke položi morilsko orodje, se odloči za kuharje. Nanje sum kar sam kaže s prstom, še posebno zato, ker je kralj umrl zaradi zastrupitve. Tako vlogo osumljenca številka ena prevzame glavni kuhar Froggy. Ta v želji oprati se vseh sumov poseže po zvijači in – v podobi duha Hamletovega očeta – za umor obtoži novo okronanega kralja Klavdija. S tem požene dramo, ki jo poznamo po Shakespearu. Kot v izvirniku ena za drugo padajo glave, razlika je le, da dogajanja ne gledamo skozi oči prevaranega Hamleta, ampak v kuhinji. Takšen poseg ima za dramo drastične posledice. Največja je seveda sprememba žanra, ki iz tragedije mutira v komedijo. Da o usodi države odločajo ljudje iz samega dna državnega aparata, ki ne znajo kaj več kot polniti želodce, je pač lahko le groba karikatura, ob kateri nam preprosto mora iti na smeh. Toliko bolj, ker drama ne skopari z ljubosumjem, prevarami, pohoto, norostjo … Slikajo nam jih liki običajnih ljudi, ki kljub svoji nesposobnosti, strahu, lenobi in kar je še podobnih lastnosti poskušajo (u)streči oblastnikom. A tudi zanje se hitro izkaže, da to v resnici niso. Že po nekaj prizorih se začnemo spraševati, kakšen je sploh ustroj države, ki ji vladajo, saj so zvedeni  le na najbolj temeljni potrebi po prehranjevanju in spolnosti. Vsesplošni kaos tako postane teren za serijo nadrealističnih prizorov, ki dogajanje spreminjajo v burko. Festival črnega humorja, krepko začinjen s parafrazami monologov in dialogov iz izvirnika, se konča z nastopom norveškega kralja Fontinbrasa, ki brez boja zasede prestol in ki mu zbor v kuhinji prijazno ponudi svoje strokovne usluge.

Vse to so tudi sredstva, s pomočjo katerih Hamlet v pikantni omaki kot gledališka predstava ostaja zvesta enemu svojih temeljnih poslanstev – biti ogledalo družbe. Cilj obrata h komediji namreč ni samo zabavati gledalca, čeprav te ambicije režijski koncept nikakor ne skriva. Namerno pretiravanje pri slikanju neodgovornosti in brezbrižnosti celotnega državnega aparata od birokratskih pripravnikov do ministrskega zbora je pogosto edini način, da neodgovornost in brezbrižnost sploh opazimo. Da, res se jima smejimo.
Toda le zato, ker bi se, če ne bi bilo velike zajemalke ironije, morali jokati. Zato bi se sporočilo drame, povzeto v en stavek, glasilo: »Politika je kuhinja.« Za njene novodobne žrtve bo podobnost med dogajanjem na odru in resničnim življenjem gotovo več kot le naključna.

 

O AVTORJU

Aldo Nicolaj je bil vsestranski in plodovit dramatik, ki je v svojih delih z blago ironijo in zmernim pesimizmom spremljal zgodovinski in socialni razvoj druge polovice 20. stoletja. V njegovih delih se odraža bogata slogovna lestvica od simbolizma preko neorealizma in nadrealizma do gledališča krutosti in absurda. S tem stopa v korak z različnimi težnjami, ki so se odražale v svetu dramskega pisanja njegovega časa.

Njegova začetna dela so močno socialno angažirana, zato so bila v takratnem času pogosto tarča italijanske cenzure. Nadaljeval  je z vedrejšimi deli, ki pa jim nikoli ni manjkalo ironije ter kritike navad in načina sodobnega življenja.

Aldo Nicolaj je bil predvsem z deli "Stara garda", "Metulj … metulj" "Ni bila peta, bila je deveta", "Vodni svet" reden gost velikih evropskih gledaliških hiš kot so Theatre de Paris, dunajski Volkstheater, sanktpeterburški Bolšoj, amsterdamsko Kraljevo gledališče … Pogosto so ga uprizarjali tudi na slovenskih odrih.

Rodil se je v Fossanu (Piemont) leta 1920, umrl pa v Orbetellu (Toskana), 5. julija 2004.

 

O REŽISERJU

Janez Starina je z odrskimi deskami povezan od leta 1979. Redno igra in režira, bil pa je tudi ravnatelj gledališča. Med številnimi nagradami, ki jih je prejel za svoje delo, je tudi Žlahtni komedijant leta 2003. V šentjakobskem gledališču letos kuha črno komedijo.