KURBE
Režija: Jure Ivanušič
komedija
Povezava do predstave
precej duhovita uspešnica s songi
(komedija)
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do vsebine
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do predstave
komedija
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do predstave
(igra za mlade)
Povezava do predstave
(predstava za otroke)
Povezava do predstave
(tragikomedija)
Povezava do predstave
(ugledališčena poezija)
Povezava do predstave
(komedija)
Povezava do predstave
(predstava za otroke)
Povezava do vsebine
Povezava do predstave
(predstava za otroke)
Povezava do vsebine
Povezava do predstave
Na pobudo Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) se od leta 1962 27. marca obeležuje svetovni dan gledališča. Na pobudo Šentjakobskega gledališča in njegove tedanje umetniške vodje Mojce Kreft ter ob podpori Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pa od leta 2021 v Sloveniji istočasno obeležujemo tudi dan ljubiteljskega gledališča. Na ta dan se ob gledaliških predstavah po vsem svetu prebere mednarodna poslanica, ki jo je letos napisal grški gledališki režiser, pedagog, avtor, ustanovitelj in umetniški vodja gledališča Attis in predsednik mednarodnega komiteja gledališke olimpijade, Theodoros Terzopoulos. V Sloveniji ta dan obeležujemo tudi s slovensko poslanico, ki jo je na povabilo Združenja dramskih umetnikov Slovenije letos napisala dramatičarka in dramaturginja Simona Semenič, posebno poslanico ob dnevu slovenskega ljubiteljskega gledališča pa igralec, glasbenik, skladatelj, šansonjer, režiser in scenarist Jure Ivanušič.
Poslanica ob dnevu slovenskega ljubiteljskega gledališča
Svet se je digitaliziral, gledališce pa je v svojem bistvu kakor zemlja, voda, flora in favna terkot cloveška narava že po definiciji ostalo analogno. Preživelo bo tudi pricujoco digitalnocentrifugo, ker je živo, znojno, ker diha in sope in se ga sliši tudi brez mikrofonov in ker muna vratu utripa žila in ker mu nic cloveškega ni tuje.A kot ni pripovedovalca brez poslušalca, tudi ni igralca brez gledalca.Gledališka umetnost je znanost, ki analizira, raziskuje, secira, provocira pisan cloveški svetin se rodi v hipu, ko pricneš nekomu opisovati svoje sanje ali ko nekdo že zdavnaj ugaslidogodek s kretnjo in besedo oživi, da ga podoživiš, kot bi bil zraven. Živa carovnija. Meddvema clovekoma ali med obcinstvom in akterji na odru.Vendar pa gledališce ni samo gledališka predstava. Je del naših življenj in je pravzaprav nenehno prisotno. Od vsakodnevnihodigranih vljudnosti, politicne korektnosti pa vse do teatra, ki ga zganja moja macka, ko se mi dobrika, da bi dobila hrano. Patudi ko je ne dobi.Res je, da je gledališce dnevna stvar in ogledalo družbe, toda danes je družba ironicno postala popolnoma odvisna od lastnihogledal, ki jih kar naprej vrtimo po rokah in se niti ne zavemo, da kar naprej ponavljamo mantro “zrcalce, zrcalce v dlani,povej, kdo je najlepši v deželi tej?”, medtem ko kakšen uspešen, vpliven in castivreden Narcist, novodobna mešanica narcisain nacista, v ledenem naslonjacu z digitalnimi ocmi med plazecimi se podrejenimi za lastno izkrivljeno zabavo znova unicikakšno življenje.Grabijo nas roke umetne inteligence, pametne hiše nas zaklepajo med štiri stene in v takšnem casu postaja gledališce v vsej svojianalognosti, cetudi modernizirani in profesionalizirani ali pa ljubiteljski in zaprašeni, tako rekoc živ upor. Upor proti tehnokraciji,ponarejenim resnicnostim, vohunskim ekranom, norim faraonom in nenazadnje proti lastnemu utapljanju v oceanu vedno boljneumne prozaicnosti. In tu ni razlocka med ljubiteljskim in profesionalnim gledališcem. Se zgodi, da žar ali revolt amaterjev vcasihcelo prekosi kakšno profesionalno uprizoritev in ji na ta nacin postavi zrcalo. Ogledalo pravega, žlahtnega, cloveškega gledališcav najširšem in najvelicastnejšem pomenu besede.Ob svetovnem dnevu gledališca torej najprej zahvala spoštovani publiki – vsem vam, ki si v casu zapeljivih algoritmov,podivjanega kapitalizma, lakomnosti bogatih, suženjstva revnih, korupcije in moralne sprevrženosti vzamete cas za gledališceter na ta nacin sklenete tokokrog umetnosti, ki na odrskih deskah nastavlja sodobnemu svetu ogledalo, da bi bili duhovnobogatejši, bolj razmišljujoci, socutnejši, strpnejši, pa tudi bolj pogumni, manj kleceplazniški, oaze zdrave pameti in svetilnikirazuma. Nazadnje pa seveda globok, hvaležen poklon vsem gledališcnikom, profesionalnim in ljubiteljskim, za neusmiljenoiskrenost, za brezkompromisno iskanje resnice, za vsa boleca odkritja, za duhovite misli, ki si jih zapomnimo za vse življenje,za ostro izrisane karakterje, ki nas navdihujejo, za zavest o minljivosti, za absurd, za tolažbo, za Boga in Hudica, za smeh insolze, za šibkost in moc, za upanje, za pogum, za revolt, ki ga potrebujemo, za živ trenutek, ki ostane v našem spominu, terna koncu za vseobsegajoco ljubezen in razumevanje do polnega napak, a pristnega in resnicnega slehernika, homo sapiensa– njegovega velicanstva Cloveka.
Jure Ivanušič
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu geldališča 2025
Drage gledališčnice.
Za pisanje poslanice sem si vzela zelo veliko časa. Zdelo se mi je, da je ob tej priložnosti nujno potrebno opozoriti na vse, kar je v gledališču in tudi svetu narobe. Kar v meni vzbuja tako jezo, da bi prijela eno gajžlo in mahala z njo po glavah, ki jim ni mar za drugo kot za lastno pomembnost in zaslužek. Teh glav ne zmanjka pa ne zmanjka. Lahko bi prešla z gajžle na šmajser in naprej, pa jih kar ne bi bilo konec. Raztreščiš eno in iz vratu ji bojo pognale tri nove. Kot bi živeli v pravljici. Pomembnice se igrajo s človeškimi življenji, z živo in tako imenovano neživo naravo, z neotipljivimi resničnostmi posameznic in skupnosti. Mesto, iz katerega prihajam in mesto, v katerem živim, se spreminjata v parkiriščarsko polje. Temelj našega odnosa do sveta je – če imamo pri naši družini en avto, lahko imamo oziroma jih nujno potrebujemo štiri, ali povedano v gledališkem jeziku – če imamo v našem gledališču pet premier na sezono, jih lahko imamo oziroma jih nujno potrebujemo dvajset. Sveta jeza, ker je natanko ta miselnost tisto, kar uničuje svet, katerega del sem, to živo in neživo naravo in neujemljivo resničnost, ki so del mene, s katerimi sem in smo nedeljiva celota, pa vseeno vanje sprevrženo zarezujemo vedno globlje. Nujno se mi je zdelo, da ob vsem tem posebej izpostavim klanje na različnih koncih sveta. Rahločutnicam na ljubo bi rekla vojna, ampak beseda vojna dosti manj temeljito opiše, da v tem trenutku nekje neko dete umira, ker so se neki fiaski od ljudi, ki na obrazcih obkrožajo, da so moški, odločili, da bi se malo igrali z vojački. In vsi mi pihamo v isto trobento. Še, še, še več.
Vse to in še mnogo tega sem napisala v poslanici, za katero sem si vzela veliko časa. Ko sem jo zadnjič prebrala, sem bila prav ponosna na svoje besedne spretnosti. Potem sem to reč shranila, vsaj mislila sem, da sem jo, in potem je ni bilo več nikjer. Ure in ure sem porabila, da bi jo iz kakih temnih kotov računalnika dobila nazaj, ampak ne. Poslanica je zgorela v lastni sveti jezi. Poskusila sem jo po spominu rekonstruirati, ampak moj spomin ni več, kar je bil. Poti nazaj ni bilo. Morala sem jo napisati na novo. Potem me je prešinilo, da je mogoče stvar v tem. Na novo. A lahko začnem na novo, potem ko sem zavozila? Moram, je odgovor. A lahko v trenutku, ko se zdi popolnoma vse zavoženo, začnemo na novo? A lahko nehamo uničevati in začnemo negovati? A lahko nehamo lomiti in začnemo zdraviti? A se lahko ustavimo? A lahko pogledamo okoli sebe, dokler je še kaj živega videti? Moramo, je odgovor.
In kaj naj s poslanico? Mogoče bi jo pa na novo začela tako, da po poslanici ne opletam samo s svojo sveto jezo, pač pa še s čim drugim. S čim? Morda s tem, da se vprašam, zakaj sploh vztrajam v gledališču. Ugotovila sem, da to ni težko vprašanje. Vztrajam zato, ker je gledališče živo. Ker me možnosti, ki jih ponuja, vznemirjajo in se ob tem tudi jaz počutim živo. Vztrajam, ker vem, da bo gledališče vztrajalo. Da bo tu še dolgo po tem, ko bo parkirišča prerasla trava in ko bojo trenutne aparatčike že zdavnaj zamenjali drugi in tretji, ravno tako trudeč se gledališču vzeti moč. Ampak gledališče bo kljub njim utripalo dalje. Skupaj z neoprijemljivimi resničnostmi, z neživo in živo naravo. In ko bo zadnji človek odšel v večna parkirišča, bojo gledališke stavbe še vedno pričale o življenju, ki smo ga gledališčnice vdahnile vanje.
To življenje, ta vztrajnost in ta ljubezen bojo to stavbo še dolgo držale pokonci.
Ob dnevu gledališča čestitam vsem gledališčnicam – današnjim, tistim pred nami in tistim, ki prihajajo. Zdaj pa praznujmo!
Simona Semenič
Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2025
Ali gledališče v svetu osiromašenih državljanov, zaprtih v celice virtualne resničnosti in ujetih v dušečo zasebnost, lahko zasliši klic na pomoč, ki ga pošilja sedanjost? V svetu robotiziranih življenj in totalitarnih sistemov, kjer nadzor in zatiranje prežemata vse segmente bivanja?
Ali je gledališče zaskrbljeno zaradi ekološkega uničevanja, globalnega segrevanja, izginjanja biotske raznovrstnosti, onesnaževanja oceanov, taljenja ledenikov, množenja gozdnih požarov in ekstremnih vremenskih pojavov? Ali gledališče lahko postane aktiven del ekosistema?
Gledališče že vrsto let opazuje človekov vpliv na planet, a se s to problematiko težko spopada.
Ali je gledališče zaskrbljeno zaradi stanja človeštva v 21. stoletju, zaradi manipulativnosti politike in ekonomskih apetitov medijskih mrež ter podjetij, ki ustvarjajo javno mnenje? V času, ko družbena omrežja sicer omogočajo komunikacijo, hkrati pa tudi uničujejo bistvene povezave, saj zagotavljajo in spodbujajo distanco od drugega?
V nas prevladuje strah pred drugim, drugačnim, tujcem, in usmerja naše misli in dejanja.
Ali je gledališče lahko delavnica, v kateri nastaja prostor za sobivanje razlik, ne da bi ob tem prezrli krvavečo travmo?
Krvaveča travma nas vabi k rekonstrukciji mita. In kot je rekel Heiner Müller: “Mit je agregat, stroj, na katerega se priklapljajo vedno novi in drugačni stroji; prenaša energijo, vse dokler naraščajoči pospešek ne raznese kraljestva kulture,” – in, če smem dodati, tudi kraljestva barbarov.
Ali lahko gledališke luči osvetlijo družbeno travmo in prenehajo zavajajoče osvetljevati le gledališče?
Ta vprašanja ne ponujajo končnih odgovorov. Gledališče obstaja in vztraja prav zaradi neodgovorjenih vprašanj.
Tistih vprašanj, ki jih je zastavil Dioniz, ko se je sprehodil skozi rojstno mesto, ko je prečkal orkestro antičnega gledališča in ko je nadaljeval svojo tiho begunsko pot po vojnih krajinah; tistih vprašanj, ki si jih zastavljamo tudi danes, ob svetovnem dnevu gledališča.
Poglejmo mu v oči, poglejmo v oči temu ekstatičnemu bogu gledališča in mita, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Poglejmo v oči dvakrat rojenemu otroku Zevsa in Semele, poglejmo v oči nosilcu fluidnih identitet, ženske in moške, jezne in prijazne, božanske in živalske, poglejmo v oči bitju na meji med norostjo in razumom, redom in kaosom, poglejmo v oči akrobatu na meji med življenjem in smrtjo. Dioniz je zastavil temeljno ontološko vprašanje: “Kaj vse to pomeni?” Vprašanje, ki ustvarjalca žene v vedno globlje iskanje mitskih korenin in v raziskovanje mnogopomenskosti uganke človeštva.
Da bi se lahko osvobodili večplastne diktature sodobnega srednjega veka, potrebujemo nove pripovedne pristope, takšne, ki bodo častili spomin in hkrati oblikovali novo moralno in politično odgovornost.
Theodoros Terzopoulos
Prevod: Tatjana Ažman (SC ITI Slovenija)
Vpišite svoj elektronski naslov in se prijavite na brezplačne novice o aktualnih predstavah.
Naslov
Šentjakobsko gledališče Ljubljana
Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
Uprava
Vodnikov trg 5, 1000 Ljubljana
tel./fax: 01/ 23 12 860, gsm: 031/ 225 230
email: info@sentjakobsko-gledalisce.si
Blagajna
Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
telefon: 031 708 369
email: blagajna@sentjakobsko-gledalisce.si
©2010 Šenjakobsko gledališče Ljubljana. Vse pravice pridržane. Dejavnost sofinancirata MOL in JSKD.
Izdelava: Mark Debeljak za Union-Consult d.o.o.