Novice

Slovo od Taje Vetrovec

V petek, 25. oktobra 2025 smo se na ljubljanskih Žalah mnogo prezgodaj poslovili od naše dolgoletne članice in med leti 1998 in 2009 tudi uslužbenke Taje Vetrovec.

Šentjakobskemu gledališču se je pridružila še kot najstnica, v sezoni 1978/79. Skozi desetletja svojega članstva je do mnogo prezgodnjega umika z odra leta 2002 nanizala 18 različnih vlog in zabeležila blizu 300 nastopov. Zadnja leta je vez s Šentjakobskim gledališčem ohranjala predvsem skozi nastope na Šentjakobsko je poezija, kjer je z občuteno interpretacijo lastnih in pesmi drugih avtorjev ter petjem ob spremljavi kitare predstavljala nepogrešljiv del teh srečanj.

Za svoje dolgoletno delo in ustvarjanje je prejela Linhartove jubilejno, zlato in častno značko. Slednja je priznanje za več kot 30 let delovanja na področju ljubiteljskega gledališča.

Taja Vetrovec je skozi svoje dolgoletno članstvo, odrsko prezenco in predano ljubiteljsko in poklicno delo pustila neizbrisno sled v delovanju Šentjakobskega gledališča v zadnjih desetletjih, za kar se ji članice in člani globoko priklanjamo in zahvaljujemo.

×××

V imenu gledališča je Srečko Kermavner, prebral žalni govor, Katarina Bhoopal in Marko Skok pa sta interpretirala Tajini pesmi Vsa ta voda in Samo sem. Besedila navajamo v nadaljevanju.

Spoštovani svojci, sorodniki, prijatelji,

ostro kot britev je zarezala osupljiva novica, da naše Taje ni več med nami.

Nemogoče, so se vrstili komentarji, saj smo se še nedolgo nazaj videli na Šentjakobsko je poezija, katerega redna in tako dejavna udeleženka je bila...

Pa pride sms: kako, saj še niti teden ni, ko sem jo srečala na kolesu. Pozdravili sva se, spregovorili par besed. Bila je iskriva in polna življenja, kot vedno...

In nato klic: to ne more biti res, saj sva si še pred par dnevi zoperstavljala argumente v eni od nanjinih neštetih debat na messengerju...

A žal je res. Krute realnosti na žalost ni mogoče spremeniti.

S Tajo sva se poznala dolgo. V Šentjakobsko gledališče je prišla nekaj let pred mano, pri najstniških devetnajstih, v sezoni 1978/79.  Suhoparen pogled v statistiko nam razkrije, da je skozi leta nanizala 18 različnih vlog. Zadnjo žal mnogo prezgodaj, že davnega leta 2002. In tako je zadnja leta vez s Šentjakobskim gledališčem ohranjala predvsem skozi prisotnost na Šentjakobsko je poezija. Njena občutena interpretacija lastnih in pesmi drugih avtorjev ter petje ob spremljavi kitare so bili nepogrešljiv del teh večerov. Zdelo se je, da je takrat njena duša zaživela in zazvenela v vsej svoji kozmični razsežnosti. Kako zelo jo bomo pogrešali.

Od leta 1998 do 2009 je bila v Šentjakobskem gledališču tudi redno zaposlena. Iz tistih časov mi je najbolj ostalo v spominu, kako nepopustljiva in vztrajna je bila, ko nas je klicala za potrjevanje terminov predstav in gostovanj. O, kako dobro jo danes razumem glede tega.

Kljub dolgoletnemu poznanstvu in dejstvu, da sva bila v času najinega skupnega službovanja v gledališču kar nekaj časa celo sodelavca, pa sem se ob pisanju teh vrstic zavedel, da o njej pravzaprav ne vem veliko. In mi je na pomoč velikodušno priskočila prijateljica Katarina z naslednjimi vrsticami.

Taja je bila unikat. Ni kalupa v katerega bi jo lahko stlačili. Polna življenja in idej je živela in izražala svojo resnico v dobro vseh. Vsak trenutek ji je bil dragocen, zato si je vzela čas in uživala v malih stvareh, v cvetlici na travniku, v lepoti in tišini narave s katero je bila tako zelo povezana.

Meje niso bile del njene vizije. Z obzirnostjo svoje duše je stremela k udejanjanju dobrega in osebne rasti, k razvoju zavesti  o pomembnosti odnosa in povezanosti z naravo, katere del je z vsem svojim bitjem vedno bila in bo ostala.

Živela je mnogo talentov. Igralka, pesnica in avtorica knjige Koraki v lepši dan. Njene čudovite fotografije so izražale svobodo, globino in lepoto vseobstoječega. Pa njena joga in povezava z duhovnostjo. Neverjetna moč, ki jo je črpala iz travniške bilke ali atoma modrine neba. Njeno široko srce in iskriv duh...

Vloga katero je najbolj resno jemala, pa je bila vloga mame in varuha družine. Kako zelo je bila ponosna na hčer in sina, kako je z vsem svojim bitjem ščitila in uravnovešala prostor, za katerega je želela da bi jima bil v oporo in pomoč, kako si je z nesebično ljubeznijo in dobroto prizadevala, da bi jima predala vse najboljše za navigacijo skozi življenje.

Nasmejana, z iskrico v očeh, s travniško rožico v roki, s pesmijo v srcu in globokim mirom v duši, kjerkoli že si, draga Taja, naj  ti bo prelepo.

V imenu članic in članov, sodelavcev in sodelavk se ti zahvaljujem za vse, kar si dobrega naredila za našo šentjakobsko družino. Ohranili te bomo v naših srcih in spominih za vedno.

V Ljubljani, 25. oktobra 2024

VSA TA VODA

Koliko vode
je preteklo
skozi moj čas!

Bili so razigrani
žuboreči potočki,
bile narasle reke, ki so
prestopale bregove.

Bile so presušene
struge
brez kapljice življenja,
bili očiščujoči slapovi,
ki so spirali težo časa.

Bila je tiha
neskončnost
širnega oceana,
bila je drobna solza

v kotu očesa.

Bila je mirna gladina
v spokoju jutranjega morja,
bili so butajoči valovi,
se lomeči na skalovju.

Vsa ta voda
je stekla
skozi moj čas.

  Taja Vetrovec

 

SAMO SEM

Biti ali ne biti?
To ni več vprašanje!
Samo sem.

Sem tukaj.
Vse kar je,
je z menoj:
vsa bivanja,
vsa nebivanja,
vsa iskanja
in vsa najdenja,
vsi oceani
in vsi prazni
prostori niča.

Biti ali ne biti?
to ni več vprašanje.
Samo sem.

Sem kamen,
ki hladi vročico,
sem drevo,
ki ravna hrbtenico,
sem sočni cvet,
ki napaja
z žlahtno medico.

Samo sem.
Vse je v meni.
Sem v vsem.

Biti ali ne biti?
To ni več vprašanje.
Samo sem.
To je odgovor!

  Taja Vetrovec

Foto: Jernej Čampelj